Postajni sistemi
Oblika časovne delitve najema avtomobila, se je, dokumentirano, prvič pojavila l.1904 v ZDA, l.1912 pa v Nemčiji. Avto se je takrat najemal na osebnih postajah za več ur ali dni, danes pa se to izvaja na različnih krajih, tudi za krajši čas. (Staff of Automotive Fleet, 1962, Sixt SE, n.d.)
Sodobna oblika delitve avtomobila se nanaša na vrsto časovnega sistema, ki jo karakterizira kratkoročna izposoja (minute in ure), popolnoma računalniško organizirana rezervacija, prevzem in vračilo, avtomatski plačilni sistem in obvezno članstvo za uporabnike. Postajni sistem nudi najem na dolgotrajnih parkirnih mestih, ki so zanj namenjena, pogosto pa se nahajajo na pomembnih vozliščih, kot so postajališča javnega prevoza ali v soseskah. Rezervacija je bila v začetni fazi izvedena predvsem prek klicnih centrov, danes pa se to opravi kar prek interneta in pametnih telefonov.
Od 70. let prejšnjega stoletja je bilo v evropskih državah veliko neuspešnih poskusov izmenjave avtomobila. To se je spremenilo v poznih 80. letih, z uspešno vzpostavitvijo modernih tehnologij, kot npr. Mobility Carsharing v Švici in Stadtauto v Nemčiji. V 90. letih se je v Švici in Nemčiji ta sistem postopno razširjal, danes pa je široko dostopen v mnogih drugih razvitih državah. V tem času se je sistem vzpostavljal tudi v Severni Ameriki, kjer je bilo izvedenih veliko eksperimentalnih pobud za uporabo. Danes so operaterji storitev skupne rabe avtomobilov običajno organizirani kot zadruge ali zasebna podjetja, ki ponujajo vozne parke, računalniške sisteme, sisteme za rezervacijo, plačilo in upravljanje voznega parka, skupne blagovne znamke, oglaševanje itd. Upravljavec je običajno lastnik avtomobilov v skupni rabi.
Prosti sistem
Prosta delitev avtomobilov je različica souporabe avtomobilov, ki je postala razširjena že okrog l.2010. Deluje brez fiksnih postaj, skupni avtomobili pa so razpršeni po celotnem območju delovanja. Nekateri od teh sistemov ponujajo “eksklave”, ki se nahajajo na pomembnih vozliščih, kot je na primer letališče. Rezervacija se lahko opravi v zadnjem trenutku prek določenih aplikacij za pametne telefone ali prek interneta. Olajšajo se različne ovire pri deljenju avtomobilov s fiksno postajo, saj je uporabnikom omogočeno enosmerno potovanje z različnimi začetnimi in končnimi točkami znotraj mestnih servisnih območij, kar omogoča kratkotrajno in spontano uporabo avtomobila. Podjetja, ki prevladujejo na tem področju (npr. car2go in Drive Now), so trgovska podjetja, ki so jih ustvarili ponudniki avtomobilskih storitev in proizvajalci avtomobilov, v uveljavljenih mestih kot so Amsterdam, Berlin, Düsseldorf, Köln, München, Vancouver in Dunaj. Sistem se je začel izvajati leta 2011 po opravljenih javnih testih po različnih kraji (pr. Becker in sod., 2017, car2go Group GmbH, 2017, BMW Group, 2018).
Sistem uporablja napredne IKT, ki omogočajo kratkoročno rezervacijo s sprotno lokacijo voznih parkov: združuje GPS-lokacije, pridobljene z GPS-ji, ki se prenašajo in prikazujejo na spletnem digitalnem zemljevidu, uporabnik pa lahko rezervira vozilo v neposredni bližini, z uporabo informacij o geo-lokaciji, pridobljenimi iz njegovega pametnega telefona.
Skupna raba avtomobilov
Za to je značilen kratkotrajni najem vozil v zasebni lasti. Vozni park sestavlja več vozil v zasebni lasti, namesto vozil v lasti upravljavcev avtomobilov. Od leta 2010 so na voljo številne spletne platforme v obliki »spletnih tržnic«, ki jih organizira organizator tržnice, transakcija plačil pa je na voljo tudi na spletnem trgu. Platforme se v večini ločijo glede na regije. Ta vrsta souporabe avtomobilov je kontekstualizirana kot oblika sodobne ekonomije delitve, primerljiva s tržnico za kratkoročno nastanitev (npr. Airbnb). (Owyang in sod., 2013)
Nepridobitni, delni in skupnostni sistemi
Skupna in delna vrsta souporabe avtomobilov je od l.2010 postajala priljubljena v nekaterih razvitih državah. Za razliko od prej omenjenih vrst souporabe avtomobilov je to večinoma organizirano v obliki manjših neprofitnih pobud, namesto osredotočenosti na center mest pa je značilna tudi osredotočenost na podeželje. Organizacija tega je lahko preprosta in popolnoma ne-tehnološka.
Številne majhne občine sprejemajo pobude za uvedbo in organiziranje te vrste delitve za podeželsko rabo. V nekaterih primerih je komunalni (službeni) avtomobil postavljen v platformo za delitev avtomobilov, ki je na voljo prebivalcem. To vrsto majhnih javnih delitev avtomobilov lahko upravljajo tudi druge organizacije, kot so zasebna podjetja, ki ponujajo svoje službene avtomobile prebivalcem v okolici zunaj delovnega časa, ali druge neprofitne organizacije (npr. nacionalni uradi, verske ustanove itd.). Podobna delitev avtomobilov je mogoča tudi v stanovanjskih objektih. Tehnološko je to podobno postajnemu tipu souporabe avtomobilov, saj podjetje za usklajevanje ponuja sisteme rezervacij, plačilnih transakcij in sistemov upravljanja voznih parkov, medtem ko je lastniška struktura nekoliko podobna skupni rabi avtomobilov. (Shibayama in sod., 2013)